Zemeljski plin: je Evropa eno odvisnost zamenjala za drugo?

Konec oktobra so ZDA in Katar na Evropsko unijo (EU) naslovili odprto pismo, v katerem so izrazili “resne skrbi” glede evropske direktive o trajnostnem poročanju, ki bi tudi neevropskim podjetjem na skupnem trgu naložila strožja pravila o poročanju in morebitne visoke kazni. Pri tem sta vodilni dobaviteljici utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) Evropi opozorili, da bi direktiva lahko ogrozila varno oskrbo z energijo na celini.

Le dan po prejemu pisma je EU sprejela 19. paket sankcij proti Rusiji zaradi napada na Ukrajino, ki med drugim vključuje določbo, da do 1. januarja 2027 blok v celoti opusti uvoz LNG iz Rusije – leto prej, kot je predvidena dokončna prekinitev uvoza vseh ruskih fosilnih energentov.

S tem Evropa skuša Kremlju omejiti prihodke za financiranje vojne v Ukrajini in zmanjšati odvisnost od prej največje dobaviteljice zemeljskega plina. Toda obenem je ustvarila druge odvisnosti: izpad plinovodnega toka iz Rusije je v veliki meri nadomestil večji uvoz LNG iz ZDA in Katarja, ki proizvajata rekordne količine in načrtujeta dvige proizvodnje ter izvoza tudi v prihodnjih letih.

LNG zavzema že skoraj polovico evropske oskrbe z zemeljskim plinom, pred vojno pa je delež znašal manj kot četrtino. Predvsem ZDA so v tem času več kot podvojile izvoz na staro celino in Evropi sedaj zagotovijo večino utekočinjenega plina, ki prispe prek morja v posebnih tankerjih in se ponovni uplini v uvoznih terminalih v več državah EU.

Namesto od Rusije odvisni od ZDA

EU je po začetku vojne v Ukrajini skušala nadomestiti ruski zemeljski plin, ki je na celino pritekal večinoma po plinovodih in pomenil okrog 40 odstotkov evropske porabe. V letu 2025 od plinovodnih poti v Evropo obratuje le še povezava Turški tok, ki zagotovi 11 odstotkov uvoza plina, še dobrih sedem odstotkov evropskega uvoza pa Rusija prispeva z LNG. Države članice EU so v prvi polovici 2025 za ruski LNG namenile 4,5 milijarde evrov.

Toda delež plinovodnega plina se je znižal s 77 odstotkov pred vojno na letošnjih 52 odstotkov skupnega uvoza, medtem ko se je delež LNG povečal s 23 na 48 odstotkov. Največji del uvoza LNG prihaja prek Atlantika: lani so ZDA pomenile 45 odstotkov uvoza LNG, v prvi polovici letošnjega leta pa 57 odstotkov.

Lani je v celotnem uvozu plina v EU (LNG in plinovodi) ameriški delež znašal 16,5 odstotka, katarski pa 4,3 odstotka – skupaj torej dobro petino, medtem ko vodilna Norveška prispeva približno tretjino plina.

“Seveda EU ohranja svojo regulativno avtonomijo,” je v intervjuju za Bloomberg Radio dejal evropski komisar za gospodarstvo in produktivnost Valdis Dombrovskis. “Po drugi strani pa moramo prisluhniti in priznati pomisleke, ki jih imajo različni partnerji po svetu, ter razmisliti o posledicah.”

Pritisk na trajnostno poročanje

Odprto pismo EU, ki sta ga podpisala ameriški sekretar na ministrstvu za energijo Chris Wright in katarski energetski minister Saad Sherida Al-Kaabi, je kritično do “pomanjkanja ukrepov” pri spremembah evropske direktive o skrbnem ravnanju podjetij na področju trajnosti (Corporate Sustainability Due Diligence Directive – CSDDD).

Gre za direktivo, s katero EU zasleduje cilje razogljičenja. Od podjetij, ki delujejo na evropskem trgu – tako evropskih kot tujih – terja, da iz svojih dobavnih verig izločijo kršitve človekovih pravic in okoljska tveganja. V nasprotnem primeru uredba predvideva kazni, ki lahko dosežejo do pet odstotkov globalnih prihodkov podjetja.

Direktiva je v veljavo stopila že julija lani, a je Evropska komisija po nasprotovanju tujih podjetij ter Nemčije in Francije februarja letos predlagala omnibus sprememb, ki naj bi naredil poročanje bolj preprosto in omilil nekatere člene. Evropski parlament je pred dnevi glasoval za nekatere spremembe CSDDD v imenu konkurenčnosti in poenostavitev, kar odpira vrata tripartitnim pogajanjem med Komisijo, Parlamentom in Svetom.

Po trenutnih določilih morajo pravila upoštevati podjetja z najmanj tisoč zaposlenimi in 450 milijonov evrov prihodkov. Če bodo spremembe potrjene, pa se bo spodnja meja premaknila na pet tisoč zaposlenih in 1,5 milijarde evrov prihodkov.

Nekatera podjetja, kot sta naftna gigant Total in Exxon, zahtevajo, da gre EU še dlje in odpravi direktivo. Druga, med njimi švedska Ikea in nemški Lidl, pravila podpirajo, je poročal Reuters. Pri podnebnem društvu Fokus menijo, da spremembe “ne naslavljajo birokratskih ovir, ampak brišejo ključne zaščite za človekove pravice in okolje ter naslavljanje podnebnih sprememb”.

Po mnenju ZDA in Katarja direktiva prinaša “znatno tveganje za cenovno dostopnost in zanesljivost kritične oskrbe z energijo za gospodinjstva in podjetja po vsej Evropi ter eksistenčno grožnjo prihodnji rasti, konkurenčnosti in odpornosti industrijskega gospodarstva EU.”

Wright in Al-Kaabi zato pozivata EU, naj “obravnava te upravičene pomisleke bodisi z razveljavitvijo CSDDD v celoti bodisi z odpravo njenih gospodarsko najbolj škodljivih določb”. Evropske institucije nameravajo spremenjeno direktivo sprejeti do konca leta.

Katarski minister je nedavno tudi na družbenem omrežju X zapisal, da če “CSDDD ne bo spremenjen ali preklican, utekočinjenega zemeljskega plina ne bomo pošiljali v Evropo, to je gotovo”.

Še več nakupov prek luže

Rusija kljub precejšnjemu zmanjšanju pošiljk od leta 2022 še vedno zavzema skoraj petinski delež skupnega uvoza plina v EU, kar jo uvršča na drugo mesto izvoznic za Norveško. Toda napovedana prepoved uvoza ruskega LNG bi lahko ta delež še oklestila do konca prihodnjega leta. Medtem ZDA in Katar povečujeta proizvodnjo v pričakovanju nadaljnje rasti izvoza v Evropo.

Ameriški predsednik Donald Trump si je za cilj zadal ameriško “energetsko prevlado”, kar vključuje tako povečanje domače proizvodnje fosilnih goriv kot tudi zagotovila, da zakonodaja v drugih državah ne bo oteževala nakupa teh goriv. Med drugim je državnike v Združenem kraljestvu svaril pred vlaganji v vetrne elektrarne, medtem ko je Wright na obisku v EU politiko neto ničelnih emisij opisal kot “kolosalno katastrofo”.

Letos so ZDA uspele povečati tržni delež na evropskem LNG trgu predvsem z zagonom novega izvoznega terminala Plaquemines v Louisiani, ki ga upravlja drugi največji izvoznik Venture Global. Plaquemines je v prvih treh četrtletjih izvozil skoraj dvakrat toliko pošiljk kot drugi obratujoči terminal podjetja, Calcasieu Pass, prav tako v Louisiani. Isto podjetje je od Trumpove administracije dobilo izvozno dovoljenje še za razširitev terminala Calcasieu Pass (CP2). Razširitve naj bi obratovale do leta 2027, v razvoju pa je tudi projekt CP3.

Največji ameriški izvoznik LNG je Cheniere Energy, ki upravlja izvozna terminala Sabine Pass v Louisiani in Corpus Christi v Teksasu. Slednji se sedaj pripravlja na razširitev, kar bo ameriške izvozne zmogljivosti še povečalo. Dva največja izvoznika skupaj pomenita skoraj tri četrtine celotnega ameriškega izvoza LNG. Približno 70 odstotkov tega izvoza je namenjenega v Evropo.

Oktobra letos so ZDA postale prva država, ki je v enem mesecu izvozila več kot 10 milijonov ton LNG, po štirih zaporednih mesecih rekordnega izvoza.

Širitev v Katarju

Wright in Al-Kaabi sta govorila o “kritičnem trenutku, ko si naše države in podjetja prizadevajo ne le za ohranitev, temveč tudi za znatno povečanje zanesljive oskrbe EU z utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG) v skladu z evropskimi strateškimi težnjami. Ni dvomov o tem, da bosta zemeljski plin in LNG ostala ključni vir energije in ključni del energetske mešanice EU še vrsto desetletij”.

Katar je z 19-odstotnim globalnim tržnim deležem že dolgo eden vodilnih izvoznikov utekočinjenega plina, ki ga je dobavljal v največji meri azijskim državam, kot so Japonska, Južna Koreja in Kitajska, sedaj pa se vse bolj usmerja tudi proti Evropi.

Pri tem se zanaša na največje plinsko polje na svetu, North Field, ki si ga deli z Iranom. Februarja lani je Katar oznanil odkritje novih zalog na območju in napovedal ambiciozni projekt širitve, s katerim želi do leta 2030 proizvodnjo povečati s trenutnih 77 milijonov ton plina na leto na 142 milijonov ton. To bi bilo 85-odstotno povečanje.

Država je v letih 2022 in 2023 podpisala tudi partnerske sporazume z zahodnimi energetskimi velikani, ki bodo sodelovali pri vzpostavljanju proizvodnje. Med njimi so francoski Total, italijanski Eni, ConocoPhillips, Shell in ExxonMobil.

Nekatera izmed teh podjetij oziroma njihovi vodilni so prav tako izrazili kritike do evropske zakonodaje o trajnostnih skrbnih pregledih. Glavni izvršni direktor ameriškega ExxonMobila Darren Woods je pozval k preklicu direktive in zagrozil z zmanjšanjem poslovanja v Evropi, o tem pa je govoril tudi s Trumpom.

Vse manj potreb po plinu?

Večina LNG se steka v uvozne terminale v državah zahodne Evrope, kot so Francija Belgija, Nizozemska in Španija, pa tudi osrednja Nemčija. Čeprav ta plin nato potuje naprej po evropskem plinovodnem omrežju, so države osrednje in vzhodne Evrope manj odvisne od LNG kot zahodne.

Lani je uvoz LNG iz terminalov na Hrvaškem, v Nemčiji, Grčiji, Litvi in na Poljskem pomenil 11 odstotkov povpraševanja po plinu v regiji osrednje in vzhodne Evrope, ugotavlja Inštitut za energetsko ekonomiko in analizo raziskav (IEEFA). Regija je uvažala tudi plinovodni plin iz Azerbajdžana, Norveške, Rusije in Turčije, pa tudi tranzit plina prek sosednjih držav.

Kot je zapisala Ana Maria Jaller-Makarewicz, raziskovalka pri IEEFA, je EU odvisnost od ruskega plina zmanjšala tudi z zmanjševanjem povpraševanja – to je med letoma 2021 in 2024 upadlo za 20 odstotkov. Z uvajanjem obnovljivih virov energije in večjo energetsko učinkovitostjo bo po napovedih povpraševanje po plinu, vključno z LNG, v prihodnje še padalo.

“Po povečanju uvoza LNG leta 2025 IEEFA pričakuje, da se bo evropsko povpraševanje po tem gorivu v prihodnjih letih še naprej zmanjševalo, saj se bo poraba plina zmanjševala. IEEFA napoveduje, da se bo uvoz LNG v EU med letoma 2025 in 2030 zmanjšal za 19 odstotkov na 110 milijard kubičnih metrov,” pravi Jaller-Makarewicz.

N1 SOOČENJE: Padale težke besede